Graditi le to, kar ne prizadene nikogar drugega

Povzetek razmišljanja arhitekta Aleša Vodopivca – za spletno stran Civilne iniciative Kamnik moje mesto

Arhitekt Aleš Vodopivec v članku »Graditi le to, kar ne prizadene nikogar drugega« opozarja, da arhitekture in gradnje ne smemo presojati zgolj skozi ekonomske interese, donosnost naložb ali število novih stanovanj. Vsak poseg v prostor ima širše posledice za okolje, družbo in kakovost življenja ljudi, ki v tem prostoru živijo.

V uvodnem poudarku članka zapiše:

»Okolje in prostor opredeljujeta vse nas in naša življenja mnogo bolj, kot se ljudje tega zavedamo.«

To je pomembno opozorilo, da prostor ni zgolj zemljišče, na katerem lahko zgradimo čim več objektov. Je okolje, ki oblikuje naše vsakdanje življenje, počutje, odnose, prometne navade in kakovost bivanja.

Prostor ni zgolj zemljišče za gradnjo

Vodopivec poudarja, da arhitektura ni samo umetnost oblikovanja stavb, temveč ima tudi izrazito družbeno odgovornost:

»Arhitektura sodi med uporabne umetnosti, a v svojem bistvu je tudi socialna dejavnost.«

In še pomembneje:

»Vsaka gradnja v prostoru ima socialne posledice, saj vpliva na kvaliteto življenja ljudi.«

Pri načrtovanju novih stanovanjskih sosesk zato ne morejo biti pomembni samo število stanovanj, finančna upravičenost projekta in interesi investitorja. Enako pomembni so vplivi na obstoječe prebivalce, podobo kraja, promet, infrastrukturo in dolgoročno bivalno okolje.

Ko gradnja sledi predvsem logiki profita

Ena osrednjih misli članka je opozorilo pred prevlado ekonomskih interesov nad kakovostjo življenja. Avtor zapiše:

»Ko arhitektura sledi predvsem logiki profita, se vsakodnevno okolje spreminja na račun kvalitete življenja ljudi.«

To opozorilo je posebej pomembno pri načrtovanju večjih stanovanjskih sosesk. Število načrtovanih stanovanj in ekonomska upravičenost naložbe sama po sebi še ne dokazujeta, da je načrtovana ureditev primerna za konkretno okolje. Potrebna je tudi presoja vplivov na obstoječe prebivalce, promet, infrastrukturo, krajinsko podobo in dolgoročno kakovost bivanja.

Prostor, ki je slabo načrtovan ali neprimerno pozidan, lahko dolgoročno poslabša življenjske razmere širšega kroga ljudi. Posledice takšnih odločitev niso omejene na posamezno zemljišče ali investicijo, temveč jih občutijo tudi sosedje in prihodnje generacije.

Gradnja mora upoštevati širše posledice

Vodopivec opozarja tudi na okoljske in materialne posledice gradnje. Rušenje obstoječih objektov, poraba materialov in energije ter gradnja novih stavb pomenijo obremenitve, ki jih ni mogoče prezreti. V času podnebnih sprememb in omejenih virov je zato nujno premisliti, kaj, kje in v kakšnem obsegu gradimo.

Avtorjevo razmišljanje odpira širše vprašanje odgovornega ravnanja s prostorom: ali je vsaka gradnja, ki jo je mogoče ekonomsko upravičiti, tudi smiselna z vidika javnega interesa? Odgovor zahteva več kot zgolj presojo investicijske donosnosti. Zahteva premislek o dolgoročnih posledicah za okolje in skupnost.

Kaj to pomeni za načrtovanje v Mekinjah?

Razmišljanje Aleša Vodopivca je pomembno tudi za razpravo o načrtovanem stanovanjskem območju OPPN KA-15/1 v Mekinjah. Ne pomeni samo po sebi, da je konkretni projekt neustrezen, opozarja pa na merila, po katerih ga je treba presojati.

Pred odločitvami o tako obsežnem posegu je treba jasno odgovoriti na bistvena vprašanja:

• Stanovanjske potrebe: Ali načrtovana gradnja dejansko odgovarja na izkazane potrebe občine in ali je predvideni obseg ustrezno utemeljen?
• Primernost pozidave: Ali sta obseg in gostota gradnje primerna za značilnosti Mekinj in obstoječe bivalno okolje?
• Vplivi na okolje: Kakšne bodo posledice za promet, infrastrukturo, vodni režim in druge prostorske značilnosti?
• Alternativne rešitve: Ali so bile ustrezno preučene tudi drugačne možnosti ureditve območja?
• Strokovne podlage in javnost: Ali so strokovne podlage, presoje in odgovori na odprta vprašanja javno dostopni še pred sprejetjem ključnih odločitev?

To niso vprašanja proti gradnji ali proti posameznemu investitorju. To so vprašanja odgovornega prostorskega načrtovanja. Pri tako pomembnih odločitvah morajo biti potrebe skupnosti, značilnosti prostora in kakovost bivanja enakovreden del presoje.

Prostor je skupna odgovornost

Osrednje sporočilo članka je jasno: gradnja ni zgolj zasebna investicijska odločitev, kadar njene posledice vplivajo na širše okolje in življenje drugih ljudi. Odločitve o prostoru morajo zato upoštevati javni interes, kakovost bivanja in odgovornost do prihodnjih generacij.

Civilna iniciativa Kamnik moje mesto zagovarja prav takšen pristop: ne vnaprejšnjega zavračanja vseh sprememb, temveč transparentno odločanje, preverljive strokovne podlage, tehtno presojo potreb in pravočasno sodelovanje javnosti.

O prostoru, v katerem bomo živeli prihodnja desetletja, je treba odločati premišljeno – ne samo na podlagi tega, kaj je mogoče zgraditi in kaj se izplača, temveč tudi na podlagi tega, kakšno okolje želimo zapustiti prihodnjim generacijam.

Vir: Aleš Vodopivec, »Graditi le to, kar ne prizadene nikogar drugega«.